[ Pobierz całość w formacie PDF ]
va0 ki krãmi, pobahal se je rad, kako mnoÏi Maniãino imetje.
Da ji bode on sam tudi svoje imetje izroãil ob svojem ãasu,
tega ni zinil nikdar, toda vedel je to vsakdo.
Tako so potekala leta in Molek se je neko nedeljo popol-
51
KMETSKE SLIKE
BESeDA
dne kar ãudom zaãudil, ko je, stojeã pred hi0 o in vÏigajoã
pipo, zrl za varovanko svojo, ki je stekla prazniãno opravljena
mimo njega, od doma navzdol po stezi; pri fari je Ïe zvonilo
in deklica je hitela, da ne bi mudila. Temu se starec ni ãudil,
nego visoki vitki postavi, ki je sedaj izginila pod klancem nje-
govim oãem, in obrniv0 i se k materi, stojeãi z belim predpas-
nikom v vratih, dejal je poãasi:
»Ti, na0 a Mana je pa res zrasla!«
»I, kaj bi ne? Devetnajsto bo Ïe izpolnila!«
»Glej, glej kako teko leta!«
Stari ni bil nikdar gostobeseden, zato menda je bil s to
opazko ves pogovor konãan. Mati je sedla na klop pred veÏo,
on pa je korakal poãasi proti kozolcu in potem dalje po izo-
rátnikih med njivami ter tipal p0 eniãno in jeãmenovo klasje
na desni in levi, ãe0 bode li teÏko letos in koliko ga bo. Lahek
veter je zibal Ïito in iz dolgega razora se je ogla0 al samoten
prepelják s poznim spevom.
Popoldanski nauk v cerkvi je bil Ïe minil, ko je Molek kon-
ãav0 i svoj razhod, stal nekoliko nad cesto, po kateri so priha-
jali ljudje od farne vasi. Na to stran jih sploh ni 0 lo mnogo.
Med njimi in cesto je stala visoka drenova meja, obra0 ãena z
divjim hmeljem, tako da ni bilo moãi videti skozi njo. Stari pa
tudi ni bil radoveden, kdo hodi po cesti, nego je pazno ogle-
doval mlado ãrnico, ki jo je bil spomladi cepil. Tudi glasen
smeh, ki mu je zazvenel zdajci na uho, ni ga motil, akoprav
je takoj spoznal, da je Maniãin.
A sedaj je utihnilo tam doli. Konec njive, tam, kjer je bila
preseka v meji, tam se je od obãinske ceste loãila steza, te-
koãa proti Molkovemu domu. In Mane le ni bilo 0 e videti po
stezi!
52
KMETSKE SLIKE
BESeDA
Stari je sedaj nekaj sli0 al. Vedel ni takoj, kaj je bilo to, a iz
davno minulih ãasov mu je moral biti znan ta glas tako je
v naglici ugibal a zatem je ãul 0 e kratek razgovor:
»No pusti me!« velela je deklica.
»Si li huda?« vpra0 al je mo0 ki glas.
»Huda!«
A dalje s ceste na stezo, izza meje vendar 0 e ni pri0 la.
»Jezna ne sme0 biti!« ponovil je oni.
»Ako ne bo0 veã «
»Nikdar veã!«
Sedaj je bilo nekoliko trenutkov zopet vse tiho.
»Kaj pa danes teden v nedeljo ali pride0 ?«
»Ne vem ako me puste!«
»Poãakal te bom!«
»Pa ãe naju ljudje vidijo?«
»Kdo naju bo videl?«
»Glej, tam doli prihajata Kolarjevi!«
»Zbogom!«
»Zbogom!«
In vtem je bila deklica skokoma na stezi ter hitela navzgor
proti domu. Niti ozrla se ni, in ko bi se, ugledala bi bila oãe-
ta varuha, kako je stal poleg ãrnice ter roki ti0 ãal v ozka Ïepa,
iz mrzle pipe pa siloma vlekel zrak, da so se mu globoke jame
kazale po suhem licu.
»Kdo je pa ta cigan?« zagodrnjal je ãez nekoliko ãasa in
urno, kolikor mu je bilo môãi, stopil na cesto.
A o onem ni bilo niti sledu in obe Kolarjevi, Ïena in hãi
zadnjega njegovega soseda, pri0 li sta poãasi mimo.
»Ti pa doma straÏi0 , Molek!« dejala je stara.
»StraÏim, straÏim!« mrmral je oni in se vrnil proti domu.
53
KMETSKE SLIKE
BESeDA
Tam ni ãrhnil besedice o tem, kar je videl in ãul; tudi Ïeni
ni razodel niãesar. Ali jezilo ga je silno; najbolj pa to, da ni
videl, kdo je oni, s katerim se peãa Mana! Mana, ki bo imela
dva grunta in pa gotovega denarja kakor nobena daleã nao-
koli, kateri ni primernega Ïenina najti pet ur hoda! No, ãakaj,
temu treba konca!
V nedeljo popoldne je 0 la deklica zopet v cerkev, stari pa
oprezovat. A sreãa mu ni bila mila. Mana je pri0 la s sprem-
ljevalcem iz cerkve, pa ta je 0 el le do tja, kjer se je priãenjala
drenova meja; tam se je poslovil ter krenil na drugo stran.
Molek ga ni mogel spoznati in je imel vrhu svoje nejevolje 0 e
veliko skrb, da bi ga deklica ne ugledala, stojeãega za grmov-
jem. Ves veãer in vso noã se je srdil, ponoãi celo nekolikokrat
vstal in 0 el k oknu poslu0 at, ni li ãuti kaj nenavadnega. Dru-
gega dne se je hipoma ustavil pred Mano sama sta bila v
veÏi ter vpra0 al osorno:
»Ti, dekle, kdo pa te spremljuje iz cerkve?«
Mani bi bil skoro vrã, ki ga je imela v roki, zdrknil na tla,
a bilo je nekaj v nji, kar jo je osrãevalo, neko ãustvo samostal-
nosti ali neka zavest, da ni domaãa in da je to le varuh njen,
ki stoji pred njo. Zardela je sicer, a vendar rekla odloãno:
»Kdo paã? Vãeraj je 0 el Peãanov z menoj!«
»In vãeraj teden?«
»Tudi on!«
»Pa kateri Peãanov?«
»Pavle!«
»Da bi te zlomek! Ta beraã, ta pritepenec! Kaj pa ima, da
gleda za teboj? In ti? Da se more0 takemu rokovnjaãu obe-
0 ati?«
54
KMETSKE SLIKE
BESeDA
»Zakaj ne? Ali ni kovaã? Dober kovaã? Dosti si prisluÏi in
bi lahko 0 e veã & «
»Kovaã pa no, tvoj grunt? Si li prismojena?«
»Zakaj ne? Tisti mlinãek z dvema kamnoma, ki je doli v
grabnu in pri mojem gruntu tisti mlin se zlahka prestroji
v fuÏino.«
»Hoho! Tako daleã sta Ïe? To ti je vtepel v glavo! No, le
ãakaj, deklina! Ni jaz n ti ni tvoj kovaã mi ne bomo govo-
rili; le ãakaj, dohtar, otro0 ki dohtar bo govoril; ta je nad menoj
in nad teboj! Le poãakaj, 0 e danes pojdem k sodi0 ãu, narav-
nost k njemu! Zlomek vendar!«
Srdito je zaloputnil duri in pustil deklico samo, katero je
minil ves pogum pri zadnji varuhovi groÏnji.
Otro0 ki dohtar! To je bil tisti ãudni, skrivnostni velmoÏ, ki
je ãuval nad njo izza mladih let, odkar so ji pomrli roditelji;
to je bil tisti strah, s katerim jo je ukrotil jerob, kadar je bila
razposajena, to je bil oni, pred katerim se je tudi brezpogoj-
no klanjal njen varuh, stari Molek!
Do sedaj ji nikdar niti na misel ni pri0 lo, da bi utegnil otro-
0 ki dohtar kaj oporekati njeni ljubezni, in to ljubezen je nosila
Ïe dolgo, malone vse leto v svojem srcu a sedaj so jo varu-
hove besede silno prepla0 ile. Nikdar ga 0 e ni videla, tega
otro0 kega dohtarja, in dasi je Molek nekolikokrat pripovedo-
val, da je stari umrl in da je pri0 el drug v sodi0 ãe, in pozneje
tudi o tem in 0 e o drugem, da sta se vrstila na onem imenit-
nem mestu in da je sedaj zopet nov dohtar tam vendar si
ni mogla poosebljevati tega pojma, in tako ni drugaãe, nego
videla je v njem le neko skrivno, silno moã, ki je kakor neizo-
gibna usoda velevala Ï njo in Ï njenim imetjem. Da ni imela
pravega zaupanja do nje, umevno je popolno, in tudi tedaj,
55
KMETSKE SLIKE
BESeDA
ko je stopil Molek prazniãno opravljen in s klobukom na
glavi iz sobe, silil jo je skriven strah, da bi zaklicala za njim:
»Oãe, ne, ne vrnite se!« a prirojena trmoglavost ji je brani-
la.
Molek se je vrnil pozno na veãer in jako dobre volje. Na-
menjen je bil namreã v prvi svoji jezi iti kar k sodniku v urad.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]